Pokopan v Mačkoljah, 7. februarja 1959



Po končani pogrebni sv. maši in pred prenosom trupla dr. Ivana Tula iz domače cerkve na pokopališče mu je v slovo spregovoril sobrat in prijatelj, danes svetniški kandidat dr. Jakob Ukmar:


»Na željo mojih duhovnih sobratov spregovorim nekaj besed ob tej žalostni priliki, ko spremljamo telesne ostanke preč. g. prof. Dr. Ivana Tula, da jih položimo v domačo zemljo, kjer naj čakajo na častito vstajenje.
Lahko si mislite, da ni prijetna naloga govoriti pri pogrebu svojega sošolca, s katerim sva si bila dobra prijatelja celih 68 let. Bilo je leta1890, ko sva se v prvem gimnazijskem razredu seznanila. On je prihajal vsak dan iz Mačkolj dolgo pot do Star. Sv. Antona, kjer je tedaj stala c.in kr. Državna gimnazija; jaz sem pa prihajal doli iz Opčin. Potem sva skupaj sedela na šolskih klopeh osem let v Trstu in štiri leta v Gorici, dokler sva končala bogoslovne študije. Kot duhovnika sva imela vsak svojo pot v dušnem pastirstvu, ostala je pa vedno prijateljska vez do konca, saj sva se še pred tremi tedni prijateljsko pogovarjala v tisti samotni špitalski celici, ki je bila toliko let borno stanovanje tega dobrega duhovnika in tega velikega trpina.
Pokojnega gosp. profesorja ste skoro vsi osebno poznali in v našem tedniku ste brali podatke o njegovem življenju in delovanju. K tem podatkom skoro ne bi znal kaj pristaviti. Če rečem, da je bil naš pokojni gosp.Ivan dober duhovnik in velik trpin, sem menda vse povedal.

2
Da, dober duhovnik. To je velika reč, ker se res veliko zahteva, da je kdo vsestransko dober duhovnik. Ni dovolj, da je osebno čist in neomadeževan, treba, da je tudi v dušnem pastirstvu ne le požrtvovalen, ampak tudi moder, previden, zmeren ter skrajno potrpežljiv. In končno, kar še največ velja, da ne išče sebe, temveč edinole slavo božjo po rešitvi duš, za katere se žrtvuje. Ta ideal dobrega duhovnika je pokojni gosp. profesor prakticiral vsa dolga leta svojega duhovniškega življenja. Kar se je Bogu in vsem dobro mislečim najbolj dopadlo, to je bilo tisto njegovo ponižno in tiho delovanje. Nikdar ni trobental okoli sebe, kaj je že vse storil. Nič visokega, nič profesorskega, nič učenjaškega ni bilo v njegovem delovanju, ne v dušnem pastirstvu, ne na profesorski stolici, ne na literarnem polju. Samo pri Bogu je zapisano, koliko ur, koliko dni in let je pokojni gospod prečepel v spovednici pri Sv. Antonu v Trstu in pri Sv. Ignaciju v Gorici. In samo Bog ve, koliko duš je pri tem spovedniku zadobilo odpuščanje grehov, dušni mir in navodila za pravilno življenje. – Ljubi verniki! Hvala Bogu za sveto spoved; ta je poleg presv. Evharistije največji, prav velikonočni dar od smrti vstalega Zveličarja. Visoko jo cenite in nikdar je ne zanemarite.
Pokojni gosp. profesor ni bil samo dober duhovnik, ampak tudi velik trpin. Okusil je veliko notranjega trpljenja ob času političnega preganjanja in veliko telesnega gorja, ko ga je ljubi Bog za dolgo vrsto let priklenil na posteljo, kjer je ležal ves zlomljen od grozne bolezni. Dostikrat sem bil v teh letih pri njem, pa nisem nikdar slišal niti besedice pritožbe iz njegovih ust. Tiho, vdano je pil iz britkega keliha, ki mu ga je bil Gospod pripravil. – Sv. ap. Pavel je v enem svojih listov zapisal veliko misel, ko pravi, da on s trpljenjem na svojem telesu dopolnjuje, kar še manjka Kristusovim britkostim za njegovo Cerkev (Col 1, 24). Kakor bi hotel reči: v načrtu božjem je, da mora Kristus nadaljevati svoje trpljenje za božje kraljestvo na zemlji do konca dni. Ker pa Kristus v svojem poveličanem telesu ne more več trpeti, zato nadaljuje to trpljenje v svojem skrivnostnem telesu, ki ga tvorijo božji izvoljenci v njegovi sveti Cerkvi. – Tak izvoljenec božji je bil pokojni gosp. profesor, ki je res dopolnjeval na svojem telesu , kar je še manjkalo Kristusovim bridkostim za njegovo Cerkev. S tem svojim vdanim trpljenjem je storil za rešitev duš več kot z vsem svojim prejšnjim duhovniškim delovanjem.
Bog daj nam vsem potrebne milosti, da bi mogli sprejemati trpljenje iz božjih rok, kakor ga je sprejemal ap. Pavel, kakor so ga sprejemali vsi božji izvoljenci in med njimi naš dragi pokojni gospod Ivan.
Pospremimo zdaj njegove telesne ostanke k zadnjemu počitku, pa ostanimo z njim združeni v molitvi, da bomo z njim združeni v večni blaženosti.«